Kaj je zasvojenost? Sama gledam na zasvojenost na način, kot ga predstavlja Gabor Maté, priznani kanadski zdravnik in strokovnjak za travme, zasvojenost in duševno zdravje in sicer, da je zasvojenost obliž na globoko rano preteklosti. Zasvojenost je nefunkcionalno samozdravljenje nečesa, kar boli zelo močno, lahko rečemo, da včasih boli do skrajnosti.
Marsikdo mi reče, da nikakor ne bi želel delati z zasvojenimi ljudmi, tudi marsikateri terapevt mi je izrazil zadržke za delo na področju zasvojenosti. Sama rada delam terapevtsko delo z ljudmi, ki si želijo preseči zasvojenost in se želijo naučiti boljših načinov skrbi za svoje rane.
Delo z zasvojenimi me privlači, ker je vedno na novo in izvirno potrebno poiskati načine za odklepanje energije, ki je zaklenjena v krog zasvojenosti. Zasvojenost je kot vrtinec, ki hoče vedno več, ki vleče v svojo močno praznino vse, kar je posamezniku ljubo in dragoceno. Gre za neverjetno moč, ki jo je potrebno skupaj s klientom preoblikovati v novo obliko. Obliko, ki bo hranila in ne hirala. Obliko, ki bo omogočala osebno rast in razvoj in ne uničevanje.
Večina zasvojenih, s katerim delam, so nadpovprečno inteligentni, nadpovprečno senzibilni oz. rahločutni, vsi imajo veliko darov, med njimi so zelo velikokrat umetniški darovi. Če si inteligenten, zelo jasno dojemaš, kako deluje svet in če si obenem senzibilen za vse krivice in bolečine sveta, res težko živiš v našem družbenem sistemu. Če se temu pridružijo še nezaceljene rane iz otroštva imamo odličen poligon za razvoj najrazličnejših zasvojenosti.
Zasvojena oseba si v svoji bolečini poišče nekaj – snov ali dejanje, s katerim vsaj malo odmisli konstantno bolečino. Pa naj si bodo to droge, alkohol, delo, igre na srečo, virtualni svet, obsedenost s telesom,… Nekaj kar telo zalije z občutki sreče oz. »visokega stanja«.
Travmatizirani možgani so bolj kot običajni dovzetni za čarobno pipico pozabe, razbremenitve, navdiha,… Bolj ali manj hitro, bolj ali manj očitno, se zdrsne v primež zasvojenosti. Dalj ko traja zasvojenost, več zmede povzroči znotraj posameznika, bolj se posameznik oddalji od svojega bistva in zdravega zadovoljenja potreb. Vedno več je problemov, vedno več virov stisk, ki jih posameznik rešuje na vedno isti način: s svojo drogo. V nekem trenutku se posameznik začne zavedati negativnih posledic a ga zasvojenost ne izpusti iz svojih krempljev. Zasvojenost ima svoje življenje, svojo logiko. Tako kot vsak sistem, si želi, da ostane, da živi. Ne bo izginila samo zato, ker se bomo mi odločili, da jo ne želimo več. Še več, ob vsakem namigu, da jo želimo zatreti, se bo še bolj okrepila in še bolj pokazala svojo moč.
Poseben izziv pri zdravljenju zasvojenosti tako predstavlja izziv, kako naj posameznik pridobi več moči, da bo sposoben »boja« z zasvojenostjo, ko mu že tako primanjkuje moči. Vsaka nemoč, vsak dodaten stres samo povečuje zasvojenost. Pri tem igrajo pomembno vlogo vsi, ki so na tak ali drugačen način vpleteni v odnos s človekom, ki ima težave z zasvojenostjo. Pomembno je, da se vsi ljudje zavedamo, da je zasvojenost bolezen; da človek ne zmore kar prenehati z zasvoljivim vedenjem in bo vse v redu z njim, ampak da je pot iz zasvojenosti dolgotrajno pot urejanja. Ne glede na podporo bližnjih in osebno motivacijo pa zaradi široke problematike zasvojenosti ne gre brez kvalitetne terapevtske pomoči. Z veseljem vam bom stala ob strani, če se boste odločili za način življenja brez zasvojenosti.
留言